Milan starc

Intervju v Demokraciji

---

Milan Starc – intervju (23. maj 2019)

Naš tokratni sogovornik je bil Milan Starc, ki je trideset let svoje delovne dobe preživel na Švedskem in se v devetdesetih letih posvečal tudi prestrukturiranju slovenskega gospodarstva. Na Švedskem je leta 1991 promoviral samostojno Slovenijo in lobiral za njeno mednarodno priznanje.

Z njim smo se pogovarjali na njegovem domu v Parižljah v Savinjski dolini, kjer se je naselil po vrnitvi s Švedske sredi devetdesetih let.

Na vašem facebook profilu sem opazil, da prodajate tudi slovenske zastave s kompletno opremo.

Ne boste verjeli: ves material je uvožen s Kitajske. Ko sem se začel s tem ukvarjati kot podjetnik, sem želel to nabaviti pri nas, vendar je bilo predrago. Na Švedskem pa so mi povedali, da ves material za zastave nabavijo na Kitajskem. Navezal sem kontakte z izdelovalci, se uskladil glede barv, grba in standardov, ter nato naročil ter distribuiral po Sloveniji in jih še imam.. To sem vpeljal v podjetje, da spodbujam domoljubje in ponos  pri slovenskih ljudeh.

Pogovarjava se v Parižljah v Savinjski dolini, ker sedaj živite, torej med Braslovčami in Polzelo. Vendar pa izvirate iz Istre.

Za mene je pravzaprav vseeno, kje živim, saj sem zaveden Slovenec. Tudi v Prekmurju bi živel, če bi se ponudila možnost. Imam pa v svoji rojstni vasi, v Smokvici blizu Sočerge, vikend.

Vaše življenje pa je bilo vendarle zaznamovano s tujino – tri desetletja ste preživeli na Švedskem.

Drži. In vam lahko pokažem tudi številne članke in fotografije, povezane s tem obdobjem. Zbrani so v štirih fasciklih (pokaže kopije številnih člankov, op. G. B.).

Kako ste pravzaprav prišli na Švedsko?

V začetku šestdesetih let sem se s starši preselil iz Smokvice bližje Kopra, v Manžan. Tam smo živeli, v Kopru sem hodil v šolo in nekaj časa delal v Tomosu. Potem sem šel v tujino, pravzaprav sem skoraj pobegnil od tam. Razlogov je bilo več. Najprej ta, da nisem videl v tedanji državi nobene perspektive, prav tako nisem želel iti v jugoslovansko vojsko, kjer so slovenske fante tako rekoč trpinčili. Mnogi so prišli domov v krstu, vsaj tako se je govorilo. Tudi gospodarske razmere so bile zelo slabe. Ko sem delal v Tomosu, je bila plača izjemno skromna, kvečjemu za dober par čevljev. V bližini pa je seveda Trst, ki predstavlja močno zaledje, pa tudi moji predniki so živeli tam. Prav tako je tudi moj brat pobegnil tja.

Torej ste bili tako rekoč politični begunec?

Res je. Kot begunec sem bil tudi sam v Trstu in sicer v zloglasni Rižarni, kjer je bil tedaj begunski center. Tam sem bil en mesec, potem sem se precej selil po Italiji, Capua blizu Neaplja , Latina blizu Rima kjer razmere niso bile dobre. Nisem imel niti dvajset let, ko sem se v enem od teh središč srečal s komisijo s Švedske in so mi svetovali pot tja. Z letalom nas je šlo kar precej tja, ker smo imeli možnost, da si najdemo delo in se izobražujemo. To je bilo leta junija 1965. Najprej smo bili v hotelu, kjer smo imeli zelo dobre razmere. Zelo kmalu sem dobil delo v Volvu, preselil sem se bolj na jug Švedske, leta 1989 sem se naselil iz Olofstroma v Helsingborg. Že prej sem v Olofstromu ustanovil slovensko kulturno društvo SLOVENIJA in Solidarnostni odbor za samostojno Slovenijo in sicer s pomočjo dveh  rojakov. Nato pa sem pri tem pomagal še v Helsingborgu. Naša naloga je bila tudi solidarnostna, saj smo zbirali denarna sredstva za Slovence, ki so bili prizadeti v poplavah. Prav tako se je pripravljal razpad Jugoslavije, zato sem tudi v Helsingborgu kakor v Olofstromu ustanovil še Slovensko –  Švedstvo društvo. In tudi Solidarnostni odbor za samostojno Slovenijo.

V času osamosvojitve Slovenije pa ste obiskali matično domovino?

Ko je vojna izbruhnila, sem se v Kopru javil kot prostovoljec za obrambo domovine. Vendar je Udba očitno zelo dobro vedela zame. Prišel je nek intendant do mene in me je poznal po priimku in tudi to, da sem bil aktiven v švedski politiki. Rekel mi je, da me ne more sprejeti, ker so lahko v vojski samo »naši ljudje« in da nimajo dovolj orožja.. Zato sem deloval predvsem preko tedanjih slovenskih medijev, ker sem želel spodbujati ljudi k uporu v teh težkih časih.. Peljal sem tudi z slovensko zastavo na avtomobilu iz. Lj.v Koper, peljal sem se povsem sam po avtocesti mimo Vrhnike, kjer je bila na avtocesti vojska, en helikopter JLA je celo streljal za mano. Na Bivju pri Kopru so me ustavili pripadniki TO zaradi varnosti, saj sem imel v avtu polno propagandnega materiala za Slovenijo, ki je bil namenjen uporabe v Švedski. Preverjali pa so, ali sem bil res na radiu, televiziji ,županu občine Koper Aurelijo J. kot sem jim rekel. Dejansko pa sem imel v tistem času precej kontaktov tudi s tedanjim s tem koprskim županom.

“Ko je izbruhnila vojna sem se v Kopru javil kot prostovoljec za obrambo domovine in in za obranitev samostojnosti Slovenije.Vendar je UDBA očitno zlo dobro vedela zame.”

Ta intendant mi je priporočal da obišćem tedanjega župana Kopra in se pogovorim o vojni situaciji in nadaljnih korakih.

To je bil Aurelio Juri?

Res je. Pri njegovih izjavah pa sem tudi zaznal in videl, kam se nagiba. Govoril je pozitivno o Italijanih, ki bi bil in je dišalo spraviti celo Italijane v našo državo, govoril je o združeni Istri in tako naprej in se skliceval na mesto s katerim je bila pobratena občina Koper in vodi z njimi pogovore. Na mojo zahtevo je napisal tudi izjavo, ki naj bi jo poslal vladam skandinavskih držav. Naj povem da je v času vojne na Poljanah v zaledju Kopra na mitingu govoril ljudem v Italijanskem jeziku (ki jaz in drugi slabo razumemo ) za združitev Istre (pod katero državo » Italijo« ? ) in v vojni prisotnim stotinam Slovencev iz okolice  in par Italijanov iz Kopra, ker v tem delu Istre sploh ni pripadnikov italijanske manjšine. Jaz sem pristopil na oder in nagovoril v slovenščini in ljudi spodbujal k obrambi za domovino Slovenije. Ko  so pripadniki TO preverili, kdo sem, so me usmerili proti mejnemu prehodu Lazaret, ker je bilo ostalo vse zaprto. Še isti dan sem z druge strani meje opazoval letalsko bombardiranje. Vrnil sem se na Švedsko z zastavo na avtomobilu skozi celo Evropo  in nato začel lobirati za ustavitev vojne in priznanje Slovenije. (pokaže fotografije in seznam aktivnosti, op. G. B.)

Kako se je začela vaša aktivnost za samostojno Slovenijo?

Najprej tako, da sem s somišljeniki ustanovil solidarnostni odbor kot predsednik za samostojno Slovenijo. Veliko sem delal na tem področju tudi kot predsednik  preko društva. Praktično sem vse usmeril v propagando: preko časopisov, radia, televizije, organiziral sem in vodil tudi demonstracije Slovencev in drugih na Švedskem. Pošiljal sem tudi telefakse zlasti v skandinavske države, naj ustavijo vojno in pritiskajo na Beograd in priznajo Slovenijo. Tu na fotografijah sem z megafonom v roki, imam še vedno shranjenih precej napisov, ki jih bom oddal v Muzej Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Na teh shodih smo zahtevali mir v razpadajoči Jugoslaviji, priznanje Sloveniji. Zanimivo je, da so švedski mediji obvestili javnost, da je bil švedski državljan, s tem so mislili mene, ujeti v Sloveniji. Pisal sem tudi članke v švedskih medijih. Na te demonstracije sem vabil tudi Hrvate in kosovske Albance ter Švede. Srbi in drugi Jugoslovani nas niso podpirali obratno. Med seboj smo se podpirali.

Kakšni pa so bili odzivi švedske oblasti?

Sprva zadržani. Vendar sem kar nekaj poslancev švedskega parlamenta iz naše regije obiskal na domu in jim tam razložil, kako je s Slovenijo. Vabil sem jih tudi na demonstracije. Na nek način sem jih tudi kritiziral v mojih nastopih, češ da ne razumejo, da smo se Slovenci za samostojnost odločili na referendumu. Mnenje so začeli spreminjati in so začeli izjavljati, da ne želijo diktature. Za naš boj se mi je zahvalila tudi Slovenska izseljenska matica, Svetovni Slovenski Kongres, minister za izseljence Janez Dular, predsednik  Lojze Peterle, Ministrstvo za informiranje, zunanje ministrstvo Dimitrij Rupel,članice Slovenske zveze na Švedskem Avguština Budja in drugi.  Švedska nas je priznala 16. januarja 1992, dva dni po tistem, ko nas je priznala Evropska unija. Švedska je ta dan priznala deset novih držav. Kasneje je prvi veleposlanik Republike Slovenije na Švedskem postal Ivo Vajgl. Pomagal sem mu izdelal program in omogočil dvodnevni obisk na jugu Švedske, kjer je navezal stike kjer je danes tudi častni konzul Šved Straube v Helsinborgu. Nismo mu toliko pomagali zaradi njega, bolj zaradi Slovenije.

Ste tudi prvi, ki ste v severni Evropi dvignili slovensko zastavo?

To je bilo 16. januarja 1992,  dan po priznanju z vsemi častmi.

V času vojne za Slovenijo ste bili celo nekaj časa ujeti v državi, o čemer so poročali tudi švedski mediji.

Zanimivo je, da so švedski mediji obvestili javnost, da je bil švedski državljan, s tem so mislili mene, ujeti v Sloveniji. Pisal sem tudi članke v švedskih medijih. Na te demonstracije sem vabil tudi Hrvate in kosovske Albance, Švede in druge. Med seboj smo se podpirali.

Ste tudi prvi, ki ste v severni Evropi dvignili slovensko zastavo?

To je bilo 16. januarja 1992, dan po uradnim priznanjem.

Po osamosvojitvi pa sta se kot gospodarstvenik konzultant potem angažirali tudi v Sloveniji?

Kot industrijski konzultant sem pridobil nekaj švedskih kolegov in smo obiskali Slovenijo z namenom, da pomagamo podjetjem, ki bi sicer propadla zaradi slabega poslovanja in izgube južnih trgov in zaradi prehoda iz samoupravljanja v tržni sistem. Poklical sem Uroša Koržeta, ki je takrat vodil Sklad za Razvoj. Šli smo najprej reševat podjetja na Gorenjskem in Koroškem. Med drugim smo reševali Alples iz Železnikov. Tu je deloval tudi generalni direktor Milan Tili, ki je bil kasneje umorjen.

Ob vrnitvi v Slovenijo ste torej posredovali veliko gospodarskih novosti in produktov in s tem seznanjali slovenske podjetnike. Kakšen je bil odziv države?

Razočaran sem, da država po vseh teh letih mi ni dala nobenega priznanja za vse moje delo in napore idr, ki sem jih vložil za to državo niti hvala. Drugim, ki niso naredili skoraj nič za ustanovitev in razvoj Slovenije pa dnevno vidim na TV kako jim predsednik države deli priznanja in so mnogi čakali ob borbi za Slovenijo kam bo žoga padla. Slovenija ne bi morda še danes nepriznana brez zdomcev po svetu ki smo bili ambasadorji Slovenije. Pa nikoli v medijih in priznanj jih ni videti. Še prošnjo za priznanje veterana za Slovenijo so mi zavrnili češ, da nisem v delegaciji za poganja na Brionih. Za kar sem bil priporočen od inštitucij, ki jih navajam.

Verjetno ste se že tedaj srečali s pojavom t. i. privatizacije?

V nekaterih vodstvih podjetij so bili pravi Balkanci. Nas, ki smo zastopali Sklad za razvoj, so pregovarjali, da bi lahko privatizirali podjetje, mi pa tega nismo hoteli na njihov način.. Veliko je bilo tudi neusklajenosti, ko smo jim povedali, koliko znaša dodana vrednost na Švedskem in koliko v Sloveniji. Na Švedskem je bila 60 mark na uro, v Sloveniji pa celo pod deset tedanjih nemških mark. Mnogi so se izgovarjali, češ da imajo slabo opremo. Vendar sem jim rekel, da ni res, oprema je zelo podobna tisti, ki jo imajo na Švedskem, le organizacija je veliko slabša. Naša skupina je pomagala, da smo efektivnost dela spravili na višji nivo in je dodana vrednost znašala dvajset mark na uro. Nato naj bi vodstva sama na podoben način delala naprej. Alplesu je vsaj sprva uspelo zelo dobro. Denimo, v Slovenj Gradcu je eden od direktorjev odprl svoje podjetje v Nemčiji in tja preusmerjal kapital, denarja za plače delavcev pa ni bilo. In kar je najbolj šokantno – o tem smo se najprej pogovorili na skladu, ko pa smo šli v Slovenj Gradec, so oni tam že vedeli, kaj smo mi govorili. Je to poslovno obnašanje?

Udba torej.

Seveda. Z delavci pa so ravnali kot z živino . Na Švedskem sem začel kot navaden delavec v Volvu. Ampak nikoli niso z menoj tako ravnali kot so nato ravnali z delavci v Sloveniji. Večkrat smo slišali opazke, kako nekatera vodstva podjetij ravnajo balkansko. Vse za dobiček, ampak v svoj žep. Mnogi so delali tudi povsem po svoje, v nasprotju z usmeritvami sklada. In marsikje je dodana vrednost padla z dvajset mark na osem. Eden od teh direktorjev mi je celo rekel, kako sem si upal iti gledat proizvodnjo. Pa sem rekel, da sem predstavnik lastnika Sklad.

Zadnje čase pa se precej ukvarjate s problemom slovenstva v Istri. Zakaj?

Kot izseljenec sem se veliko časa boril za naš narod in za našo državo. Na obali pa se zadnje čase slovenstvo dobesedno uničuje. Slovenski otroci morajo v slovenskih šolah plačati malico, knjige, zvezke, praktično vse. Italijanska šola na obali pa ima vse finančno pokrito od države Slovenije  – vse gre na naše državne stroške. Zato Slovenci, ločeni starši,  Srbi, Bosanci, Albanci idr  vpisujejo otroke v italijanske šole, ker nimajo denarja za šolanje v slovenskih šolah. V italijanskih šolah so tudi kolonije za otroke subvencionirane, v slovenskih pa ne! Avtobus za italijansko šolo pa pošiljajo daleč v zaledje Kopra, v vasi, kjer nikoli ni bilo Italijanov. Italijanski konzulat pa vse te otroke vodi– tudi slovenske – smatra za italijansko manjšino. In če bodo Italijani vdrli v Istro, bodo prišli z izgovorom, da branijo manjšino. Avtohtonih Italijanov pa je na obali zelo malo. Biti Slovenec je sramežljivo, ko pridem dol. Na Tržaškem se slovenska imena krajev še vedno spreminjajo v italijanska. V Istri je veliko topografije krajev italijanska imena pa ni nobenega Italijana nikoli bilo tam. V Kopru pa so k slovenskim imenom ulic dodali še italijanska, tudi tam, kjer Italijanov nikoli ni bilo. V Kopru nimajo enega kulturnega doma za Slovence, za Italijane pa več. Tako je na celi obali italijanska hegemonija nad Slovenci , ki niso enakopravno obravnavani, ki se širi v Istro. Tudi TV Koper je 95 % v italijanščini za 500 ljudi, ki je Slovenci ne razumemo in niti ni podnapisov.

Če se na koncu še nekoliko pomudiva pri aktualnih temah: se vam zdi, da je Švedska sedaj preveč odprta za muslimanske migrante?

Absolutno. Na Švedskem 92 odstotkov priseljencev migrantov sploh ne dela, ampak so na sociali. Sedaj pa so se avtohtoni Švedi razjezili in ogromna kritika politikom, doslej se niso razburjali, a potrpljenja je konec. Dosedanje stranke so zelo prijazne do tujcev, vendar je prišla bolj desna stranka Nova demokracija, ki je veliko bolj proti migrantov in ima na volitvah blizu 20% glasov. Nekateri jih imajo za naciste, vendar to ni res. Žal je na Švedskem sedaj veliko kriminala, posilstev itd, ki ga prej niso poznali. Ko sem leta 1965 prišel na Švedsko, si lahko pustil ključe v avtu, bicikle zunaj pa se ni nič zgodilo. Sedaj je vse drugače. Novinarji pa o tem priporočajo,da ne pišejo , ker bojda s tem širijo sovraštvo.

vir: Revija Demokracija, avtor članka: Gašper Blažič; foto Veronika Savnik